Sveta Marjeta

marjetamas
Razvaline cerkeve Sv. Marjete Razvaline cerkvice stojijo na manjši vzpetini nad Palškim jezerom. Čudivita jasa na kateri stoji cerkvica, je obdana z lipovim drevoredom in nudi prijetno sproščujoče vzdušje. Do nje pridemo iz Palčja od gasilskega doma, mimo Palškega jezera, nato pa se vspnemo na manjšo vzpetino in že smo tam. Za sprehod porabimo približno pol ure hoda. Palčani vsako leto za god Sv. Marjete, konec julija, pripravimo sveto mašo s procesijo.   Tako pa je Janez Zabukovc v svoji knjigi SLAVINA, leta 1910 opisal cerkev Sv. Marjete.  Cerkev sv. Marjete nad Paličjem. (Vir: SLAVINA, Janez Zabukovec, 1910) Nad Paličjem bolj proti severu ko vzhodu pol ure od vasi na hribu pod gozdom je stala cerkev sv. Mar­jete, mučenice. Dne 27. septembra 1880. je bil gori župnik Sajovic in jo je tako-le popisal na listu, ki ga hrani: “Stoji še vse zidovje, nad prednjim korom je še kamenita streha, vendar nekoliko podrta; kor je obokan, druga cerkev nima ne strehe ne stropa. Na moški strani je videti še nekaj malega zidu v surovih črtah in kolo okoli svetnikove glave. Oltar je podrt in plošča na tleh razbita. Napisa ni drugega’ ko na oknu proti jugu na desni strani letnica: 1644. Lipa je proti vzhodu; cerkev je bila obzidana in okoli nje je cerkvenik imel njive in senožeti. Kdaj se je opustila, ni znano; treščilo je bilo vanjo”. Kdaj se je opustila, res ni znano, a znano je, kdaj je bilo zapovedano, da se mora opustiti. Iz vizitacijskega dekreta z dne 30. julija 1777. izvemo, da jo je že škof Anton V. grof Herberstein dal v prepoved ali zapovedal, da se mora opustiti. To je moralo biti ob prejšnji vi­zitaciji okoli 1. 177Z. Ko je bila vizitacija 1. 1762., te prepovedi še ni bilo, ker je vizitacijski dekret nič ne omenja. Kakor se kaže, se za to prepoved, ko je izšla, niso zmenili. Škof Franc Filip grof Inzaghi je ponovil prepoved 30. julija 1777. in sicer iz važnih uzrokov (gravibus ex causis), katerih pa v dekretu ne imenuje. Če je še kaj premoženja, naj se pa v cerkvi sv. Nikolaja v Paličju postavi oltar na čast ravno ti devici in mu­čenici ali pa z ozirom na prostor samo njena podoba. Tako dekret. Važni uzroki, iz katerih je bila cerkev Sv. Marjete prepovedana, če smemo sklepati po analo­giji, zakaj je bila isti čas prepovedana cerkev sv. Uršule na Soviču, so sledeči: 1.) cerkev je bila predaleč od vasi; 2.) v nevarnosti, da se padete, vsled tega premalo do­stojna za najsvetejšo daritev; 3.) ni imela zadosti premoženja, da bi se mogla popraviti in v dostojnem stanju ohranti. Zakaj je niso radi opustili, si razlagamo lahko odtod, ker se je bila cela župnija ob času velikanske povodnji okoli 1. 1590. zaobljubila, da pojde na Obiskanje Marijino 2.julija vsako leto s procesijo zahvalit se sv. Mar­jeti, da je povodenj prenehala. Tri leta je baje voda stala po vsi pivški dolini. Ljudstvo ni moglo kar naenkrat opustiti te starodavne pobožnosti in delati zoper obljubo svojih pradedov. Šele, ko je drugič od škofa prišla prepoved, se je udalo. Po I.1777. je bila cerkev opuščena. Kar je bilo še kamenja in zidovja, porabili so za novo trnjsko cerkev 1. 1895., tako, da sedaj ni več dosti razvalin. Maše pri sv. Marjeti so se opravljale sledeče dni: na sv. Emerencijane; peto nedeljo po veliki noči, po maši procesija k sv. Miklavžu; ponedeljek po peti ne­delji po veliki noči; na Obiskovanje Marijino; v nedeljo po sv. Luku posvečenje cerkve; na sv. Andreja. Ker so vse cerkve, posvečene sv. Marjeti, stare, je morala biti tudi ta stara. Kakor sodim iz popisa župnika Sajovica in ker se v matrikuli ne imenuje noben stranski oltar, je morala imeti le en oltar, ki je bil posvečen sv. Marjeti. V župnem arhivu slavinskem se hrani breve papeža Inocenca XI. z dne 16. novembra 1676, s katerim se podeljuje popolni odpustek vsem, ki po pre­jetih sv.  zakramentih obiščejo cerkev sv. Marjete na ob­letnico njenega posvečenja od prvih večernic do solčnega zahoda praznika in molijo za edinost krščanskih vladarjev, zatrtje krivih ver in povišanje sv. cerkve. Ta privilegij pa je bil podeljen cerkvi samo za 7 let.