Franc Pavlovič – življenje in delo slovenskega slikarja v Braziliji
Življenje umetnika
Franc Pavlovič, v Braziliji znan tudi kot Franciscus oziroma Francisco Pavlovic, se je rodil 29. oktobra 1892 v Palčju (vas v pivški dolini) pri Gomulevih. Njegov oče je bil Gašper Pavlovič, mati pa Marija, rojena Smerdel. Franc je bil predzadnji od dvanajstih otrok.
Rojstna hiša v Palčju
Že v mladosti je pokazal izrazit dar za risanje in slikanje. Po lokalnih virih ga je trnjski katehet usmeril v podobarsko šolo in delavnico v Polhovem Gradcu, kjer naj bi se učil pri mojstru Jerneju Trnovcu. Navdušil se je za slikarstvo in rezbarstvo.
Nadaljeval je umetniško izobraževanje na Dunaju, kjer je študiral slikarstvo in kiparstvo na šoli za uporabno umetnost. Slovenski vir ga umešča v isto dunajsko umetniško okolje kot Gustava Klimta in Oskarja Kokoschko. Novejši viri ga navajajo tudi kot študenta dunajske Akademije za uporabno umetnost oziroma kot umetnika, povezanega z dunajskim umetniškim izobraževanjem.
Dunaj je bil v času njegovega študija eno najpomembnejših evropskih kulturnih in umetniških središč. Poznejši raziskovalci v Pavlovičevem delu prepoznavajo odmeve tega okolja, predvsem v dekorativnosti, uporabi barve in nekaterih izraznih postopkih. Pri tem je treba razlikovati med dokumentiranim študijem na Dunaju in poznejšimi umetnostnozgodovinskimi interpretacijami morebitnega vpliva Klimta in Kokoschke.
Prva svetovna vojna in rusko ujetništvo
Njegovo izobraževanje je prekinila prva svetovna vojna. Leta 1916 je kot poročnik avstrijske vojske sodeloval v bojih v Karpatih. Po predaji je približno dve leti preživel v ruskem ujetništvu. Tudi v ujetništvu se je ukvarjal z umetnostjo. Po virih je slikal portrete za ruske oficirje, s čimer si je izboljšal svoj položaj in položaj svojih tovarišev.
Po vojni se je vrnil v domači kraj. Poznejši viri ga opisujejo kot slikarja, kiparja, restavratorja in specialista za sakralno umetnost.
Slovenska dela in lokalno izročilo
V zvezi z njegovim delovanjem v Sloveniji obstaja tudi več lokalnih pričevanj. Po enem od njih naj bi restavriral oziroma preslikal stranski oltar v farni cerkvi sv. Trojice v Trnja. Z njegovim imenom se povezuje tudi podoba Jezusa na manjšem križu v cerkvi sv. Miklavža v Palčju in še nekaj umetniških del.
Odhod v Brazilijo
Leta 1923 je pri 31 letih odšel v Brazilijo. K odločitvi naj bi ga spodbudila pisma njegovega brata Luiza oziroma Alojza Pavlovica, ki je že živel v Braziliji. Pavlovič se je naselil v mestu Pirajuí v notranjosti zvezne države São Paulo.
Novembra 1923 se je v Pirajuíju poročil z Antonijo oziroma Antonio Penko, ki je bila prav tako slovenskega rodu. Pomembno je poudariti, da nekateri starejši sekundarni viri njeno priimek zapisujejo kot Benko, vendar podrobnejši novejši viri navajajo obliko Penko.
Njegov prvi sin se je rodil leta 1924 in umrl pri enajstih mesecih. Drugi sin se je rodil leta 1926 v Cafelândii, tretji pa leta 1929. Družina je bila pozneje povezana predvsem s Cafelândio, kjer je Pavlovič preživel večji del življenja.
Leta 1978 je v Cafelândii umrla njegova žena Antonija, stara 83 let. Po njeni smrti je Pavlovič zadnja leta življenja preživel v Orienteju v zvezni državi São Paulo.
Umrl je 21. septembra 1981, star 89 let. Viri niso povsem enotni glede kraja smrti: nekateri ga navajajo kot Oriente, drugi kot Cafelândio. Novejši slovenski vir, ki povzema Lovata in Sabadinijevo, navaja, da je zadnja leta preživel v Orienteju in da je tam tudi umrl, pokopan pa je bil v Cafelândii.
Pavlovič kot cerkveni slikar
Pavlovič je v Braziliji postal predvsem znan kot slikar in dekorater cerkvenih notranjščin. V svoji karieri je sodeloval pri poslikavi in dekoraciji trinajstih cerkva, od katerih jih je bilo dvanajst v notranjosti zvezne države São Paulo in ena v zvezni državi Paraná. Ker svojih cerkvenih poslikav praviloma ni podpisoval, je bilo njegovo avtorstvo pri nekaterih delih pozneje težje prepoznati.
Njegovo delo je bilo zato pomembno odkriti in ponovno ovrednotiti šele pozneje, zlasti ob obnovah cerkva v Descalvadu in Ararasu. Raziskovalci so ugotovili, da se v različnih cerkvah ponavljajo določene značilnosti njegovega slikarstva, zaradi katerih je mogoče prepoznati njegovo umetniško roko.
Cerkve in kapele v Braziliji
Njegov prvi projekt v Braziliji je bil v Matãu. Drugo večje delo je bila župnijska cerkev sv. Sebastijana v Pirajuíju, mestu, kjer je takrat živel. Tej poslikavi je posvetil približno tri leta.
V Douradu je cerkev poslikal med letoma 1935 in 1937. V Descalvadu je ustvarjal v cerkvi Nossa Senhora do Belém. Glavni vir Lovata in Sabadinijeve navaja obdobje 1938–1940, medtem ko uradna stran župnije kot leto dokončanja notranjih poslikav navaja 1939. Natančnejša formulacija je zato, da je bilo delo izvedeno oziroma dokončano v obdobju 1939–1940.
V Pirassunungi je leta 1939 izdelal štiri slike na platnu.
V župnijski cerkvi Nossa Senhora das Dores v Avaréju je ustvarjal med letoma 1942 in 1945. To delo velja za eno njegovih najobsežnejših in najpomembnejših sakralnih del.
V Ararasu je v letih 1946 in 1947 poslikal cerkev Nossa Senhora do Patrocínio. V Cafelândii je med letoma 1947 in 1950 poslikal stolnico Santa Izabel ter izdelal tudi skulpture angelov, mrtvega Kristusa in dvanajstih apostolov.
Leta 1950 je ustvarjal v Aparecida de São Manuel. V Biriguiju je v letih 1959 in 1960 poslikal kapelo Nossa Senhora de Fátima. V Marílii je okoli let 1960–1961 poslikal kapelo šole Sagrado Coração de Jesus in izdelal tudi stenske poslikave v njeni avli. Leta 1962 je poslikal župnijsko cerkev v Guarantãju. Njegovo zadnje večje cerkveno delo je bila cerkev São José v Rolândii v zvezni državi Paraná, kjer je ustvarjal leta 1966.
Umetniški slog
Pavlovičevo sakralno slikarstvo je izrazito dekorativno. Njegove kompozicije povezujejo figuralne prizore, ornamentalne motive, arhitekturo in barvno zasnovo cerkvenega prostora. Prazne površine je pogosto zapolnjeval z rastlinskimi in drugimi dekorativnimi motivi, s čimer je posamezne slike povezal v celovito dekoracijo notranjščine.
Za njegove sakralne podobe so značilni jasna risba, izrazite konture, mehkejši barvni prehodi ter poudarjena svetloba. Pri upodabljanju svetnikov, angelov in drugih svetih oseb se je izogibal pretirani dramatičnosti draperije ter pogosto uporabljal preprostejše in bolj pregledne oblikovne rešitve.
Prof.dr. Sidney Carlos Aznar je njegov slog opisoval kot obliko poenostavljenega manierizma. To opredelitev je treba razumeti kot Aznarjevo umetnostnozgodovinsko interpretacijo, ne kot splošno sprejeto klasifikacijo Pavlovičevega opusa.
Podobno velja za primerjave s Klimtom in Kokoschko. Raziskovalca Adalberto Lovato in Angélica Zoqui Paulovic Sabadini v njegovem delu prepoznavata odmeve dunajskega umetniškega okolja ter določene vzporednice s Klimtovo dekorativnostjo in Kokoschkovo ekspresivnostjo.
Pirajuí, Descalvado in izraznost sakralnih podob
Posebno zanimive so njegove poslikave v Pirajuíju. Lovato in Sabadini v njih prepoznavata večjo izraznost, predvsem pri upodabljanju obrazov, rok in človeških figur. Po njuni interpretaciji imajo nekatere figure izrazito čustveno napetost in kažejo sorodnosti z ekspresivnim umetniškim jezikom zgodnjega 20. stoletja.
V Descalvadu je Pavlovič cerkveno arhitekturo, stenske poslikave, ornamentiko in barve oblikoval kot povezano celoto. Uradna stran župnije potrjuje, da je slovenski umetnik Franciscus Pavlovic leta 1939 dokončal notranje poslikave cerkve Nossa Senhora do Belém.
Pri njegovih cerkvenih delih se pogosto pojavljajo Bog Oče, angeli in sveta Cecilija. Raziskovalca v ponavljanju teh motivov vidita značilnost njegovega osebnega umetniškega jezika.
Barva in svetloba
V njegovem opusu ima barva pomembno vlogo. V zgodnejših delih se pojavljajo predvsem zemeljski in rjavkasti toni, pozneje pa postajajo barve svetlejše in bolj pastelne. Svetloba ni zgolj tehnični pripomoček za modeliranje figur, temveč pogosto postane nosilka duhovnega pomena.
V poznejših delih je mogoče opaziti večjo sproščenost pri uporabi barv. Ta razvoj je mogoče razumeti kot pomemben del Pavlovičevega umetniškega zorenja, vendar je delitev njegovega opusa na strogo določene »prvo« in »drugo« obdobje predvsem interpretativna.
Pavlovič kot slikar na platnu
Čeprav se je večino svojega brazilskega ustvarjalnega obdobja posvečal sakralnemu slikarstvu in dekoraciji cerkva, je ustvarjal tudi slike v olju na platnu. Med njegovimi motivi so verske podobe, kot so Sveta družina, Zadnja večerja, Srce Jezusovo ter Adam in Eva.
Po letu 1966, ko je bil star 74 let, se je po virih v večji meri posvetil oljnemu slikarstvu na platnu in lesu. Njegovi priljubljeni motivi so postale narava, krajine in cvetje. Novejše slovensko raziskovalno delo potrjuje ta prehod v drugo ustvarjalno obdobje in poudarja uporabo živih barv, zlasti modre in rumene.
Njegovo zadnje platno je ostalo nedokončano in po navedbah raziskovalcev kaže določeno odstopanje od njegovega prejšnjega načina slikanja.
Skromni umetnik
Pavloviča viri opisujejo kot zadržanega in skromnega človeka. Svojih cerkvenih poslikav praviloma ni podpisoval, zato je njegovo delo po smrti ostalo razmeroma neznano širši javnosti. Šele poznejše raziskave in obnove cerkva so ponovno opozorile na obseg in kakovost njegovega ustvarjanja.
Prav anonimnost njegovega cerkvenega dela je eden od razlogov, da je bilo njegovo umetniško zapuščino mogoče ponovno odkrivati šele desetletja pozneje. Raziskave v Descalvadu in Ararasu so bile pomemben povod za sistematično proučevanje njegovega opusa.
Ponovno odkrivanje Pavloviča
Zanimanje za Pavlovičevo umetnost se je pomembno povečalo ob raziskavah, povezanih z obnovo cerkva v Descalvadu in Ararasu. Namen teh prizadevanj je bil ohraniti izvirne arhitekturne in dekorativne značilnosti cerkva. Pri primerjavi različnih cerkva se je pokazalo, da se v njih ponavljajo določeni motivi, tehnike in kompozicijski prijemi. To je omogočilo prepoznavanje Pavlovičevega osebnega umetniškega jezika.
Leta 1998 sta Adalberto Lovato in Angélica Zoqui Paulovic Sabadini svoje raziskovanje objavila v delu Franciscus Pavlovic: vida e obra. Publikacija je bibliografsko evidentirana v repozitoriju Univerze v São Paulu in predstavlja eno ključnih izhodišč za proučevanje umetnikovega življenja in dela.
Pomembno vlogo pri ohranjanju spomina nanj imajo tudi slovenski raziskovalci. Novejše delo o slovenski priseljenski skupnosti v Braziliji Pavloviča obravnava kot enega pomembnejših likovnih umetnikov slovenskega rodu v Braziliji in povzema podatke iz starejših raziskav, med drugim Lovata in Sabadinijeve.
Sklep
Franc Pavlovič je bil slovenski slikar, kipar, restavrator in cerkveni dekorater, ki je po prihodu v Brazilijo leta 1923 pomembno zaznamoval sakralno umetnost notranjosti zvezne države São Paulo. Njegovo delo obsega najmanj trinajst cerkvenih oziroma kapelnih projektov, številne slike na platnu ter kiparska dela.
Njegov umetniški jezik je nastajal na presečišču evropskega izročila, dunajskega umetniškega okolja in brazilskega kulturnega prostora. Pri njem se prepletajo sakralna ikonografija, dekorativnost, izrazita barvnost in občutek za celostno oblikovanje cerkvenega prostora.
Pavlovičeva posebnost je tudi v tem, da se je skoraj v celoti umaknil iz javnega umetniškega življenja. Svojih cerkvenih poslikav ni podpisoval, zato je njegovo delo po smrti postopoma zdrsnilo v pozabo. Prav zaradi tega je ponovno odkrivanje njegovega opusa toliko pomembnejše.
Njegova življenjska pot – od Palčja in Polhovega Gradca prek Dunaja in prve svetovne vojne do Pirajuíja, Cafelândie in drugih krajev Brazilije – je hkrati zgodba slovenskega izseljenstva, evropskega umetniškega izročila in nastajanja sakralne umetnosti v novem okolju.
Pavlovičeva zapuščina zato ni pomembna samo kot umetniški opus posameznika. Je tudi del zgodovine Slovencev v Braziliji in pričevanje o tem, kako je lahko umetnik evropsko znanje, pridobljeno v mladosti, prenesel v povsem novo kulturno okolje ter tam ustvaril lasten in prepoznaven umetniški jezik.
Viri:
- Adalberto Lovato in Angélica Zoqui Paulovic Sabadini, Franciscus Pavlovic: vida e obra, São Paulo, 1998. Publikacija je evidentirana v repozitoriju Universidade de São Paulo.
- Neža Hlebanja, raziskava o slovenski priseljenski skupnosti v Braziliji in likovnem ustvarjanju slovenskih izseljencev.
- Paróquia Nossa Senhora do Belém, Descalvado – zgodovina cerkve in podatek o Pavlovičevih poslikavah.
- Sampi/Bauru – članek o Pavlovičevih cerkvenih delih v Braziliji.
- Francisco Pavlovic – dokumentacijsko gradivo o življenju in delu ter seznam cerkvenih projektov.
- Lidija Božac, Mestna knjižnica Postojna
- Wikipedija
Prevod mnenja prof. dr. Sidney Carlos Aznar o delu umetnika Franca Pavloviča
Mojster Pavlovič
V oblikovanju likov in uporabi barv se veliki mojster Pavlovič razkriva kot umetnik, na katerega je vplivala evropska tradicija. S svojimi sakralnimi slikami predstavlja dekorativno vizijo svoje umetniške obrti.
Prazne prostore v svojih kompozicijah zapolnjuje z ornamentalnimi motivi, ki jih črpa iz narave. Za Pavlovičeva dela je značilno, da ponujajo prizore, v katerih se sveto prepleta s posvetnim, s čimer gledalca vabijo v stanje spoštljivega poglobljenega razmišljanja.
Dela mojstra Pavloviča izkazujejo duhovno zrelost v načinu upodabljanja Boga, svetnikov in angelov. Pri slikanju draperije na oblačilih svetih likov se izogiba pretiravanju, ki je bilo pogosto priljubljeno pri umetnikih poznega srednjega veka in renesanse.
Pavlovič je bil minimalistični manierist (umetnostnega gibanja iz 16. stoletja, od okoli leta 1520 do 1600); nenehno je iskal edinstvene rešitve, namesto da bi se zanašal na konvencije. Draperija na oblačilih njegovih likov je upodobljena jasno in lahkotno; včasih je uporabil subtilne obrise za ustvarjanje občutka volumna – učinek, ki meji na optično iluzijo.
Sakralne slike mojstra Pavloviča ne vzbujajo misli na greh, temveč predstavljajo arhetipske podobe, ki gledalcu nudijo trenutke za razmislek.
Ob vstopu v cerkev, ki jo je poslikal in okrasil mojster Pavlovič, se pogled usmeri v neskončne prostore; resničnost ni razdrobljena, kar delu omogoča, da doseže svoj idealni komunikacijski namen.
Analiza njegovih stenskih poslikav, samostojnih slik in kipov razkriva težnjo po ustvarjanju umetnosti, ki je odprta in dostopna javnosti.
V celotnem Pavlovičevem opusu so drzne linije v nenehnem kontrastu z mehkimi barvnimi toni, ki jih je uporabljal.
Za prvo fazo mojstra Pavloviča so bili značilni rjavi odtenki – vendar ne temni –, saj je bila svetloba stalen element, ki je razkrival vsebino njegovih del; barvno lestvico je izkoriščal za poveličevanje svetega. Njegova druga faza, za katero je bila značilna prevlada pastelnih barv, je trajala do konca njegovega življenja. V tem obdobju se zdi, da barva iz vsake posamezne podobe seva kot sončni žarek, ji daje globino in briše mejo med nebom in zemljo.
Mojster Pavlovič – slikar, kipar, portretist in dekorator – je z nebesedno sfero ravnal občutljivo, pronicljivo in inteligentno.
Izpod rok tega skromnega mojstra je izvirala bistvena moč, ki je oživila njegove svetnike, angele in druge like. Ta bistvena prvina je še danes navzoča med nami in prežema vsa njegova dela ter nam omogoča razvozlati umetniški jezik, ki ga je zapustil – Pavlovičev umetniški jezik …
Prof. dr. Sidney Carlos Aznar